Okoli generiranja idej je zbrane ogromno mistike — vsi veliki umetniki so do navdiha prihajali na različne načine, tudi s pomočjo substanc, drugi so ustvarjali na eksperimentalne načine, spet tretji so se zanašali na svoje muze … Kje bi bil Dalí brez svoje Gale, Fellini brez Anite Ekberg, Dante brez Beatrice ali pa — saj ni treba daleč — Prešeren brez Julije?Ideje so tudi “naša kruha”, a v oglaševanju si čakanja na navdih preprosto ne moremo privoščiti. Seveda imamo svoje muze, predvsem pa imamo naročnike in roke, ko mora projekt biti končan. In prostora za eksperimentiranje je kar nekaj, če je naročnik pripravljen malo tvegati.
Kreativnost je za nas mišica, ki jo nenehno krepimo in z novimi projekti postaja vedno močnejša.
Kako deluje? Preprosto: najprej se v projekt (problem, ki ga skupaj z naročnikom rešujemo) krepko zagrizemo, preučimo brif, spoznamo naročnika do kosti, postanemo strokovnjaki na področju, na katerem naročnik ustvarja, pogledamo, kaj počne konkurenca in kakšne kreativne rešitve so na podobnih projektih že bile ustvarjene — zadnje, kar si želimo, je, da pridemo do ideje, ki jo je nekdo že stuhtal, in se nam lahko zatakne v grlu.
Potem tuhtamo, da zabolijo možgani in potem spustimo vse iz rok, da gmota informacij počiva in vre, tačas pa se lotimo grizenja novega problema za novega naročnika.
To je delo, ki ga težko zmerimo ali stehtamo, ampak če smo svoje delo opravili korektno, bodo tisti kotički možganov, ki gnetejo po nezavednem, tudi svoje delo opravili, kot je treba.
Iz neprepoznavne gmote informacij bodo izoblikovali smiselno idejo, iz katere bomo lahko gradili zgodbo, strategijo, kampanjo in kar koli že projekt zahteva od nas — in to v postelji, pod tušem, v parku, …
Ideje ne zanima, kje smo, ne napove se vnaprej, ampak samo pride in nanjo moramo biti pripravljeni. Zato imamo vedno pri sebi beležke in skicirke, zato delamo tudi, kadar ne delamo.
Seveda pa je nujno, da se ne omejujemo s področjem, na katerem ustvarjamo. Narobe je, če se dizajner napaja zgolj iz dizajna, pisec samo iz književnosti ali filmar iz filma. Zato je nujno, da se hranimo iz umetnosti, zgodovine, aktualnih družbenih razmer, …
Predvsem pa, da živimo. In to z nabrušenimi čuti. Vsaka izkušnja, če je še tako banalna, nam lahko včasih priplava na površje in se osmisli v ideji za nekaj čudovitega, pa čeprav smo v času doživljanja mislili, da zapravljamo čas. Bližnjic pač ni.
A ideje so naša strast in mi smo pripravljeni, zato nas brez zadržkov pocukajte in preizkusite.
