Težko je vstati iz postelje

Težko je vstati iz postelje, saj je trenutno v postelji še topleje kot zunaj, zato je vstajanje ob 6.30 še vedno kar zahteven projekt.

Po razmisleku, da je vseeno potrebno iti v službo se le skobacam ven, se pripravim in odpeketam proti Kamniku. K sreči prometa v to smer ni veliko, tako da hitro prisopiham na Medvedovo 25, kjer ima naša agencija sedež. Aha, ugotovim, spet sem prvi v službi, odklenem alarm, poiščem ključ naših črnih vrat in že sem v strojnici. Odložim stvari, prižgem računalnik in odprem okna – delo v svežem zraku je seveda osnova. Kmalu pride tudi ostala ekipa, in preden se delovni proces dejansko začne je strojnica – soba, v kateri smo štirje vodje projektov in naša media planerka, še v sproščeni jutranji debati. 

Sledi še priprava čajev in kav, potem pa stroji zabobnijo!

Odprejo se telefoni, tipkovnice zapojejo in začne se delo. Tja do 12. ure se izza katere od petih miz večkrat zasliši kakšen zavzdih, nekoliko na trdo odložen telefon ali pa samo tiha glasba iz radia. Poleg tega pa še veliko posvetovanj med seboj, ali z direktorjema v sosednjih pisarnah ali s kreativci–oblikovalci v našem oblikovalskem studiu, pardon, sadovnjaku. Tam je drugačen režim, veliko bolj umirjen. Na štirih ugriznjenih jabolkih se v različnih programih fantje in punca ''igrajo'' z oglasi, časopisi, katalogi ali pa s čim bolj zapletenim. 

Kakorkoli, v sadovnjaku so oblikovalci sicer še kako živi, a znotraj mrtvih ur, med 8.30 in 11.30, jih strojniki in direktorski trakt pustimo pri miru, da se v miru ustvarja in kreira, saj je oblikovalska poanta daleč od bolj eksaktne, trženjske. V tem času tako ni milosti za intervencije; grdi pogledi in tiho renčanje v sadovnjaku dajejo jasno vedeti kako in kaj. Ko se bliža 12. ura, se oglasijo pajčevine v trebuhih – čas je za malico! Kratka debata o lokaciji prehranjevanja in skok na pico, lazanjo, solato ali katero drugo dobroto. Če je skok na malico precej agilen in eksploziven, pa je vrnitev v strojnico in sadovnjak bolj ''slow motion'', zato tudi mašine nekoliko počasneje pridejo na dopoldanske obrate. A ni dolgo tako: nekaj ''zanimivih'' e-mailov ali urgenten telefonski klic spet poskrbi za več kot 110% obremenitev, ki traja vsaj do 16.30 ure. Takrat se proces počasi zaključuje, pogledi v strojnici se ustavljajo na namiznem nogometu zraven printerja, iz sadovnjaka se ob odprtih vratih sliši sproščen smeh in počasi se tudi stroji odklapljajo. Pozimi je ob tem času spet tema (kot zjutraj), poleti pa se k sreči dan lahko nadaljuje. Seveda, kot radi rečemo, do naslednjega dne v našem rudniku. :)

Avtor: Matej Primožič

Objavil: Vesna Zečević, vodja medijskih projektov